Brglez

Brglez (Sitta europaea)



Telesne značilnosti
Evroazijski brglez je dolg 13,5-15 cm z razponom kril od 16-18 cm in okvirno teži 20-24 g. Takoj ga lahko prepoznamo po spotegnjeni obliki zaradi dolge glave in kljuna. Zgoraj je modrosiv, spodaj oranžno drap in izrazito črno očesno progo. Rep je kratek in raven, krila sive barve pa so zaobljene. Samec, samica in mladiči so so med seboj zelo podobni.
Po telesnih značilnostih je podoben skalnem brglezu.

Gnezdenje
Gnezdijo v naravnih drevesnih duplinah, tudi v starih duplih detlov. Vhod vanje obzidajo z blatom, velikost luknje na začetku pa je ravno tolikšna, da lahko gre večkrat notri in ven, ko je blato še vlažno, in jo s tem tudi oblikuje do premera 32 mm. Najverjetnejši razlog za to je preprečevanje prevzema gnezda večjih ptic, kot so škorci. Gnezdo je rahel kup koščkov lesa in drevesnega lubja. Ima eno ali dva legla s 6-9 belimi jajci z rdečimi pegami, v času od meseca aprila do maja. Mladiči so gnezdomci in valjenci, vzletijo pa po 23-25 dneh.

Življenjski prostor in navade
Živi v glavnem po vsej Evropi, Turčiji, na Kavkazu in večjem delu azijskega dela Rusije, odsotni so le na severu Skandinavije in na Irskem. Je prebivalec listnatih in mešanih gozdov, živih mej, vrtov, sadovnjakov ter parkov. Evropsko populacijo ocenjujejo na 6-8 milijonov gnezditvenih parov, od tega jih je 130.000 v Veliki Britaniji, večinoma v Angliji in Walesu.

Je izredno spreten plezalec, ki edini od naših ptic lahko pleza v vse smeri, tudi z glavo navzdol Zimo preživijo v parih v svojih teritorijih. Pogosto se združujejo v jate skupaj z velikimi sinicami in dolgoprstimi plezalčki. V povprečenem spomladanskem dnevu svoj čas večinoma porabi za iskanje hrane, počitek in petje. Oglaša se prek vsega leta, pri čemer je petje, podobno cikovtu, ponavljajoči chit-chit-chit-chit ali vivivi, klici so pa žvižgajoči tui-tui-tui. Aktiven je samo podnevi.

Prehrana
Pri iskanju hrane evroazijski brglez pretakne vse špranje, v katerih išče pajke in žuželke. Od jeseni naprej zbira lešnike, želode in žir. Zagozdi jih v primerno luknjo in jih nato odpira z močnim kljunom, pri čemer lahko glasno kljuvanje zamenjamo z detlovim. Nekaj hrane spravi v primerne špranje za poznejše čase, najpogosteje za lubjem okoliških dreves. So tudi pogosti obiskovalci krmišč, kjer jedo orehova jedrca ali surove neslane arašide, sončnična semena in ptičje pogače. Priljubljena hrana je tudi mast, namazana na drevesno deblo.