Pinoža

Pinoža (Fringilla montifringilla)



Velikost:14-15 cm
Bivališče: Gorski gozdovi
Aktivnost: Podnevi
Jajca: 5-7
Gnezdo: Skodeličasto gnezdo blizu debla na iglavcu
Hrana: Semena,jagodičje,žuželke
Status: Selivka
Podobne vrste: Samica ščinkavca

Pinoža je nedvomno značilna invazijska vrsta, ki se pojavlja na preletu in na prezimovanju.
Tudi v Sečoveljskih solinah se pojavi vsako zimo, vendar se njihovo število iz sezone v sezono spreminja. Nikoli pa se tu ne pojavi množično, kar je seveda povezano z razpoložljivo hrano.

Ko »cvetijo« pinože
V želji po opazovanju večstotisočerih ptičjih jat smo se morali do zdaj odpraviti na obale severnih morij, na selitvene točke Bližnjega vzhoda ali zimovališča ekvatorialnih dežel, letošnjo zimo pa smo bili lahko deležni ptičje invazije kar doma. Da se Slovenija s svojo naravo lahko kosa tudi z največjimi svetovnimi velikani, so ponovno pokazale ptice. Ob zaselku Manga so se vsak večer v milijonski jati k počitku zbrale drobne ptice, ki so kakor živobarvni cvetovi prekrile na tisoče dreves. Prizor, ki je osupnil še tako zahtevnega opazovalca. In res, to zimo so »cvetele« pinože.

Prvi, ki jih je novembrski pojav presenetil, so bili seveda domačini, novica pa se je kmalu razširila daleč naokrog in v Sloveniji smo bili prvič priča pravi ptičji mrzlici. V ponovoletnih večerih se je ob Mangi zbiralo tudi do petsto radovednih opazovalcev, ki so z velikim upanjem pričakovali. Bodo prišle tudi danes, smo se spraševali ob sončnem zahodu in se pomirili, ko smo malo po četrti uri na večernem nebu zagledali prve jate. Nato se je začelo. Pinože so prihajale in prihajale in slabo uro intenzivno polnile obzorje, nato pa, kot bi nebo postalo pretesno, posedle po drevesih bližnjega gozda. Navdušenje prisotnih je bilo očitno in spoznanje enotno: »Ne, tega ni mogoče opisati, to je treba doživeti!« Prvič v življenju sem čutil piš drobnih ptic pevk, ki so letale nad menoj. Njihov let sem navadno samo opazoval. Tu sem ga tudi slišal.

K nam z daljnega severa
Pinoža je vrsta, ki gnezdi v tajgi - gozdovih daljnega severa Evrope in Azije, po večini med 60 in 70 stopinjami severne geografske širine. Pozimi se populacija premakne za okrog 20 stopinj južneje. V Sloveniji tako sicer redno prezimujejo, vendar so do zdaj znani podatki kazali le na nekajdesettisočglave jate ptic. S skupinami, v katerih bi lahko šteli milijone, se pri nas še nismo srečali. Razloge zanje je treba poiskati v načinu njihove selitve.

Kljub temu da lahko pinožo označimo kot pravo selivko, pri kateri se praktično vsa populacija v zimskem času seli na jug, je pri njenih premikih vseeno opaziti težnjo ostati čim višje na severu. Pri tem seveda igra odločilno vlogo dostopnost hrane, kar je navadno povezano z morebitno snežno odejo in njeno debelino. Če ptice na svoji poti naletijo na obilico hrane (žira), se ustavijo. Kadar je hrane zares veliko, se ptice zadržijo kljub vztrajnemu prihajanju novih osebkov s severa, in to povzroči, da se na določenem območju lahko zbere ogromno ptic.

Šum peruti popolnoma neškodljivih ptic
Kadar pinože letijo blizu, lahko slišimo šum peruti oziroma celo začutimo veter, ki ga povzročajo, ptice pa so popolnoma neškodljive in nenevarne. Pinoža, ptica velika kot vrabec, v Evropi gnezdi v skandinavskih gozdovih, prezimuje pa v srednji in južni Evropi. Je sorodna vrsta ščinkavcu, ki je v Sloveniji najštevilčnejša ptica gnezdilka. Kako dolgo se bodo pinože zadržale v Sloveniji, je odvisno predvsem od snežnih razmer.