Človek in ptice - drugič

Mogoče bo kdo napisal, kaj nas pa moriš s svojimi čenčami, vendar bom tvegal. Želim izpostaviti, da imam ptice rad že od rane mladosti, vzljubil pa sem jih šele takrat, ko sem se začel ukvarjati z njihovim razmnoževanjem. Najprej sem nabavil par kanarčkov. Ker sem človek, ki se nobene stvari ne loti polovičarsko, sem o tem prebral ogromno literature (tedaj še ni bilo spleta). Ko sem "prežvečil" dve ali tri knjige, sem ugotovil, da mi do uspešne paritve  še veliko manjka. Čudil sem se zakaj, kajti povsem sem sledil pisnim napotkom.

Rešitev mojih zagat in zapletov sem hitro razvozlal na obisku pri izkušenem gojitelju ptic. Vsak naslednji obisk mi je prinesel razsvetlitev, da sem sicer veliko vedel o parjenju, hkrati pa sem bil daleč proč od uspeha. O pridobivanju izkušenj pri gojiteljih z dolgoletno prakso sem že pisal, zato o tem samo toliko.

Nekdo je celo zapisal, da je razmnoževanje ptic naša moralna in strokovna dolžnost. Poskusite še vi. Ni lepšega občutka, ko se vam izvali prvi mladič, pa naj si bo katere koli vrste. Jaz sem budil sosede v bloku po 22.00 uri, ko sem v gnezdu opazil prvega živorojenega kanarčka. Slednje poudarjam zato, ker sem v preteklosti imel veliko jajčk z zarodki, vendar sem jih zaradi nestrpnosti prehitro odpiral in posledično metal proč.

O razmnoževanju ptic v ujetništvu imate lahko povsem nasprotno mnenje, vendar ne gre prezreti, da je človek udomačil prvo ptico že pred 2000 leti. Če se s tem ne bi ukvarjal, bi bili naši domovi pogosto pusti in predvsem otroci bi bili pogosto prikrajšani za veselje, ki jim ga v njihovo življenje prinesejo ptice.

To je seveda moj pogled na razmnoževanje in odnos do udomačenih ptic in ni poziv k masovnemu parjenju. Jaz sem pri tem našel svoje poslanstvo in če mi bo sledil samo eden, bo to njegova odločitev...

Strinjam se z Joškom, da je prihod mladičev poseben dogodek. Tudi opazovanje kako rastejo in se razvijajo je svojevrsten užitek. Nekako si soudeležen pri tem, ker so na svet prišli tudi po tvoji zaslugi, s tem ko si ptičem nudil prave pogoje za razmnoževanje. Problem nastane potem, ko ne veš kam bi z njimi, ker tega pravzaprav nisi načrtoval in razmišljal o tem, da bi imel več ptičev. Iz tega razloga se mi zdi prav, da se razmnoževanja lotijo resni gojitelji, ne pa amaterji, tako kot sem se pred leti tega lotila jaz.

Kanarčica je zbirala material in se trudila narediti gnezdo, tako da sem ji nazadnje dala na dno kletke posodico in nekaj materiala, da je naredila gnezdo. Dvakrat je sedela na jajčkih, pa ni bilo nič iz tega. Verjetno je bil samček neploden. Meni je bilo kar prav, ona je imela svoje veselje, jaz pa nobenih skrbi, kaj bo, če bodo na svet prišli mladiči. O razmnoževanju in vzgoji mladičev sem se vseeno poučila, za vsak slučaj.

Ko je samček poginil in sem nabavila novega, je med njima v nekaj dneh izbruhnila ljubezen, kakršne prej nisem opazila, o njej sem samo brala v knjigi. Prej ni bilo nobenega kljunčkanja in hranjenja, samo parjenje in še to samo takrat, ko je samička to hotela. Zato sem šla kupit pravo gnezdo in v nekaj dneh ga je samička pripravila. Saj ne bo nič, sem si rekla in nisem skrbela.

Pa sta me presenetila, ravno za moj rojstni dan se je dopoldne izvalil prvi mladič, popoldne pa že drugi. Še dva sta se izvalila v naslednjih dveh dneh. Knjiga o kanarčkih je spet postala aktualna, trudila sem se upoštevati vsa navodila, kanarčica je bila dobra mati in vsi štirje mladiči so lepo odrasli. Imela sem srečo, da sem uspela oddati vse štiri v paketu in da so prišli v dober dom.

Čeprav je bilo to krasno doživetje, sem se odločila, da bo za vse bolje, da to prepustim tistim, ki se s tem resno ukvarjajo, ker so mladiči tudi odgovornost, ne samo užitek ob opazovanju.

Iskreno in doživeto izpovedano. Ker sem človek, ki ljubi dovtipe, bom iz obilice pametnih besed izbral misel, da se v našem in živalskem svetu dogaja vse, ko hočejo to "samice" ... Prijetno še naprej v "pernati družbi"...