Agapornis - rod AGAPORNIS

AGAPORNIS - rod AGAPORNIS



Domovina: najdemo jih v savanah Afrike in Madagaskarja.

Vrste in podvrste: obstaja 9 vrst agapornisov, skupaj s podvrstami jih živi v naravi 13 vrst. Evropski rejci gojimo 8 vrst teh ptic. Vrste, ki se gojijo, so črnoglavi (Agapornis personata), fišerjevi (A. fischeri), rožnoglavi (A. roseicollis), tarantinka (A. taranta), oranžnoglavi (A. pullaria) ter sivoglavi (A. cana), rjavoglavi ( A. nigrigenis ) in jagodni (A.lilianae) agapornisi. Deveta, zaradi zahtevne prehrane v ujetništvu izjemno redka vrsta, so zelenoglavi (A. swinderniana) agapornisi.

Velikost: to so kratkorepe in debeloglave papigice, dolžine 13 – 16 cm.

Barvni znaki: samčki in samičke so enako obarvani, zato spol na osnovi zunanjega izgleda težko določimo. Pomagamo si tako, da jih opazujemo; samičke določenih vrst so namreč nekaj večje od samčkov. Tudi na palici sedijo samičke zaradi širših bokov bolj na široko. Medenične kosti so pri njih namreč razmaknjene, pri samičkih pa so tesno stisnjene. Sicer so vse vrste agapornisov pretežno zelene barve, le repe in glavice imajo nenavadno živo pisane. Določene vrste imajo živordeč kljun, črnoglavke in fišerji pa tudi kolobar bele kože okrog oči. Mladički so po izletanju iz gnezda nekaj manjši od staršev in neizrazite mat barve.
Barvnih mutacij je nešteto, prekrasno obarvani so predvsem rumeni, violet in modri primerki. Na žalost obstaja zaradi neznanja rejcev že toliko križanj med vrstami in toliko plodnih križancev, da včasih težko najdemo genetsko čisto linijo.

Hrana: svetlo seme, belo in rumeno proso, malo konoplje in sončnic, dodajamo pa jajčno mešanico, polnozrnat kruh, kaleča semena ter mnogo sadja in zelenjave.

Razmnoževanje: agapornisi spolno dozorijo v starosti 8 – 10 mesecev. Takrat jim, če jih želimo razmnoževati, montiramo gnezdo dim. 18 x 18 x 25 cm z vhodom 5 cm. Te ptice ne potrebujejo valilne jamice, ker škatlo napolnijo z gradivom, ki jim ga damo za to na voljo. To so razne vejice, slama, suha trava, najboljše pa so sveže vrbove veje, ki jih oluščijo, razkosajo in znosijo v gnezdo. Agapornisi z belimi kolobarji kože okrog oči nosijo material za gnezditev v kljunu, vrste brez kolobarjev pa ga prenašajo med repnimi, nadrepnimi in vratnimi peresi. To je opravilo samičk, ki v do stropa napolnjeno gnezdo položijo 4 – 6 jajčk. Takrat jim moramo omogočiti visoko zračno vlago. Valijo 21 – 25 dni, goliči pa ostanejo v gnezdu 35 do 45 dni, odvisno od vrste, ki ji pripadajo.

Temp. občutljivost: te ptice lahko brez skrbi prezimijo v neogrevanem prostoru, celo določeno minus temp. prenesejo, če jih na to navadimo.

Nadarjenost: niso nadarjene za govorjenje in ne oponašajo zvokov.

Življenjska doba: do 15 let.

Prednosti: so majhni, poceni za nabavo, hrano in namestitev, prikupnega videza in vedenja, imajo dosti vrst in dosti barvnih mutacij. Ročno hranjeni so izredno simpatični, nagajivi, živahni.

Slabosti: če ne vzgojimo mladičev z ročnim hranjenjem ali dobimo mladička iz gnezda, niso udomačeni. Radi pobegnejo, ne oponašajo glasov iz okolice, najbolje jih je imeti v paru.

Simpatična drobna živahna bitja, z neverjetno energijo. Seveda, sem kot večina najprej opazil njihovo lepoto. In pričel se je nakup brez znanja. Telefoni, mejli, obiski pri osebah in pa seveda kilometri ki sem jih prevozil. Odločil sem se za 10 lepih primerkov, ki sem jih kupil pri različnih osebah. Logično, da sem imel najlepše mešančke na svetu (fišerje, personate, rosenkolise, mešančke) vse pomešano – same hibride.




Opis
Mnogi ljudje te najmanjše, družabne, prijateljske in prisrčne afriške papagaje kličejo "lovebirds". Spadajo v skupino Agapornis. Ime agapornis izhaja iz stare grške besede, ki pomeni v prevodu zaljubljena ptica. Ta skupina ima 9 vrst agapornisov. Pri nas so najbolj poznani – rosenkolis, fišer in personata, predvsem zaradi pisanih barv. Drugače pa so razvrščeni:

- Agapornis cana,
- Agapornis pullaria,
- Agapornis taranta,
- Agapornis swinderniana,
- Agapornis roseicollis,
- Agapornis personata,
- Agapornis fischeri,
- Agapornis nigrigenis
- ter Agapornis lilianae.

Ločijo se v tri skupine. V prvi skupini so ptice, ki so spolno dvolične. V preprostih besedah sta samček in samička različnih barv. To so Agapornis pullaria (red – faced lovebird), A. cana (Madagascar lovebird) in A. taranta (Abyssinian lovebird).



V drugi skupini so ptice nekako med skupino ena in tri. Tukaj sta A. roseicollis (peach – faced lovebird) in po mnenju večine strokovnjakov tudi A. swinderniana (Swinderns lovebird). Nimata razlik v barvah med spoloma. Seveda je roseicollis najbolj popularen, saj gnezdi in se razmnožuje pri rejcih po celem svetu v veliko barvnih odtenkih – mutacijah, medtem ko je vrsta A. swinderniana zelo malo poznana, saj je ne izvažajo iz matične države.

Zadnja tretja skupina pa je v bistvu skupina, kjer imajo vse vrste okoli očesa bel obroč – prstan. Tukaj so A. personata (masked lovebird), A. fischeri (Fischers lovebird), A. nigrigenis (black – cheeked lovebird) in A. lilianae (nyasa lovebird). Celotno skupino pogosto kličejo kar "skupina personata" saj mnogi ornitologi smatrajo, da imajo istega prednika. Ta skupina ima tudi največ mešančkov, saj so potomci vseh teh vrst plodni. Včasih me zgrabi stres, ko vidim, da nekateri ne morejo po naravni poti dobiti rezultat pravih originalnih vrst. Mešajo različne vrste in na koncu dobijo nekaj kar v naravi ne obstaja. Ali ni cilj vzreje, tudi če je to samo hobi, ohranjanje čistih naravnih vrst?



Veliki so od 13–16 cm. Mislim, da podroben opis ni potreben, saj personate, fišerje, rosenkolise vidimo v vsaki trgovini za male živali. Podroben opis posamezne vrste, kot tudi vsi podatki teh vrst so opisani v leksikonu papig.

Njihov življenjski prostor je Afrika z otokom Madagaskar. Predvsem živijo v savanah, nekateri tudi na zelo gozdnatih območjih, ter v goratem predelu do 3000 m nadmorske višine.

Razen pri vrsti cana in taranta je spol težko določiti, kajti samček in samička sta na pogled enaka. Samičke so nekoliko večje, imajo pa manjšo glavo. Ne drži pa to vedno. Razliko spola je možno določiti tudi po medenični kosti, ki je pri samičkah nekoliko širša (pri zelo mladih to ni možno).

Pri devetih mesecih so že zreli za razmnoževanje, vendar tako mladih ptic ni priporočljivo pariti. Povprečno imajo 4–6 jajčk, tudi večkrat letno. Zelo mlade papige se zelo hitro udomačijo in navežejo na človeka. Zanimivo pri agapornisih je, da niti dva nista enakega značaja oz. karakterja. Nekateri so mirni, drugi navihani, tretji že kar preveč nagajivi.


Prehrana
Prehrana za agapornise je zelo enostavna. Osnova je semenska prehrana za male papige. Pri nakupu je potrebno paziti na datum proizvodnje. Hrane starejše od leta dni ne kupujemo. Vsekakor je boljše kupovati hrano priznanega proizvajalca, saj takoj opazimo čistost in je skoraj neprašna. Hrane morajo imeti toliko da jo je dovolj za en dan.



Zakaj sem pričel ravno z semensko hrano? Zato, ker imam tudi sam velikokrat nekaj težav pri nakupu ptice. Namreč samo takšno prehrano pozna. Potem še jabolko in potem se ustavi. Seveda pa je to pomankljivo, saj ptice v naravi večine teh semen, ki jih kupujemo mi ne poznajo. To je naša navada, s katero navadimo ptico našega načina prehranjevanja. Zato jim moramo ponuditi raznoliko prehrano, kajti le s tem zadovoljimo vse prehrambne potrebe po vitaminih, mineralih, beljakovinah, ogljikovih hidratih.


Vzreja
Nekaj najlepšega kar s nam lahko zgodi. Opazovati ptice v njihovem ritualu parjenju in vzgoji mladičev. Domača vzreja pa pripomore tudi k ohranjanu ptic v naravnem okolju in poseganju v njihov življenjski prostor. Mladiči vzgojeni doma, so veliko bolj udomačeni in prilagodljivi. Seveda pa moramo pred tem razmisliti o vseh stvareh. Primeren prostor, pari ptic, prehrana, naš čas, mladiči. Vzreja agapornisov je enostavna, dokler in če nas ne zanima genetika. Vzreja je uspešna že v večjih kletkah ali pa v voljerah. V različnih knjigah dobimo različne informacije, kako velika kletka je primerna za vzrejo. Moj moto je enostaven. Večja kot je kletka, boljše je.



V voljerah je še enkrat toliko valilnic kot je parov. Velikost je zelo relativna, sam uporabljam velikost valilnic 20x20x20 cm z vhodno odprtino 5 cm. Postavljene so na najvišje mesto v voljeri. Seveda je med njimi toliko prostora, da ne pride do prepirov, saj pari zelo branijo svoja domovanja pred vsiljivci. V prostoru so veje za sedenje, nekaj igrač in podobno, saj so zelo radovedne in igrive živali.
Če imamo prostor je voljera vsekakor boljša odločitev kot več manjših kletk, saj pticam nudi več svobode, prostora in pa vsekakor večjo kondicijo zaradi preletavanja in s tem posredno tudi več zdravja.

Agapornisi valijo čez celo leto, vendar pa sam dopuščam le dva legla letno, saj se samica utrudi od ležanja na jajčkih in kasnejšega hranjenja. Med enim in drugim gnezdom je najboljše pustiti par najmaj mesec dni, kajti če imata takoj naslednje mladiče, se zelo pozna na sami kvaliteti mladičev. Pričetek sezone spomladi pa do jeseni. Seveda, bi valili tudi pozimi, vendar zaradi nizkih temperatur samo slabimo in po nepotrebnem utrujamo starše. Če jih imamo zunaj, večina jajčk sploh ni izvaljenih, ali pa poginejo. Spomladanski mladiči so vsekakor veliko kvalitetnejši in tudi veliko močnejši.

Razločevanje med samčkom in samičko je nehvaležno delo, (razen pri spolno vezanih mladičih) seveda pa je opaznih nekaj razlik. Gnezdo ureja samo samička, medenične kosti sta pri samičkah (odraslih) nekoliko razširjeni, pri samčkih tesno skupaj, samo vedenje pa je že pri mladičih različno, saj mlade samičke stare tri, štiri mesece že obiskujejo različne valilnice in si iščejo primeren dom. Seveda obstajajo tudi drugi indici za razločevanje, ki jih izkušeni rejci skozi leta opazovanja poznajo.



Če nam je vzreja zares samo ljubiteljska, potem kupimo nekaj ptic, ki si sami poiščejo pare (cilj vzreje je vsekakor ohranjanje čiste vrste – parjenje samo iste vrste). Če pa nam je prioriteta selekcija ali pa celo genetika potem je tudi združevanje v pare in sama izbira parov nekoliko drugačno. Ptice kupimo pri priznanih rejcih, saj bomo tako dobili prave informacije, obročkane papige, ter s tem zanesljivo mlade in zdrave živali. Sam na začetku nisem razlikoval med fišerjem in personato.

Po določenem času, ko je gnezdo narejeno samice ne opazimo več, in to je znak da že sedi na jajčkih. Vsak drugi dan znese eno jajce. Samica vedno prične sedeti na jajčkih ko znese tretje ali četrto jajce. Povprečno imajo 4–6 jajčk. Pogosto niso vsa oplojena in povprečno se 3-4 mladiči izvalijo. Včasih tudi več ali manj.

P.S. so zelo glasni in pravi uničevalci


Lp,

Matjaž