Loriji - družina Loriidae

LORIJI - družina Loriidae



Domovina: loriji so razširjeni na ogromnem področju preko Papue N. Gvineje, Avstralije, Indonezije in Malajskega polotočja.

Vrste in podvrste: zaradi množičnosti in načina prehranjevanja imajo posebno mesto v terminološki razvrstitvi papig.
Uvrščeni so v svojo družino Loriidae s 13 rodovi, 61 vrstami in okrog 85 podvrstami ptic. Med bolj znanimi je rod Trichoglossus – klinastorepi loriji; v njega spadajo popularni mavrični, pisani in lišpavi loriji. V rodu Lorius – širokorepi loriji so najbolj znani navadni, damski in rumenohrbti lori. Potem sledijo rodovi Chalcopsitta – bleščeči, Charmosyna – okrasni, Eos – rdeči, Glossopsitta – mošusni, Pseudoeus – belotrtični loriji i.p.d.

Barvni znaki: to so papagaji z izjemno barvitim perjem, ki je v osnovi največkrat rdeče ali zeleno z mnogimi živahnimi barvnimi dodatki. Parček je enako obarvan, s tem da je samička ljubkejša.

Hrana: loriji so papige, ki so evolucijsko razvile drugačen način prehranjevanja. Zaradi preobilice tropskega cvetja so od zrnate prešle na tekočo hrano. Temu se je prilagodil tudi njihov jezik, ki je spredaj posejan s številnimi ščetinami in deluje kot nekakšen čopič, ki iz cvetov jemlje nektar in cvetni prah.
V ujetništvu jim hrano lahko nekoliko prilagodimo in jim ponudimo nakaljeno semenje, sladki kuhan riž z rozinami, navlažen prepečenec z medom, jajčka in mnogo svežega sladkega sadja. Vendar brez tekoče hrane s katero nadomestimo nektar, sestavimo pa jo iz pasiranega mleka, medu, sadja in vitaminskih dodatkov, te ptice v ujetništvu ne uspevajo najbolje. Sploh pa je tekoča hrana nujno potrebna, če jih želimo razmnoževati.

Razmnoževanje: zadnjo steno preletalnice zamaskiramo z mnogo svežega vejevja in med njega skrijemo valilno škatlo dim. 25x25x50 cm. V njej ne izkopljemo valilne jamice, ampak dno prekrijemo z navlaženo mešanico žagovine, šote in mahu. Čas valjenja je običajno 25 dni, samička pa izleže 2, redko 3 jajčka.

Posebnosti: tudi pri pravilni prehrani imajo dokaj tekoče in lepljive iztrebke. Kletko ali voliero moramo zato pogosto čistiti. Živali se rade mnogo in intenzivno kopajo, kar je tudi potrebno, ker se z mehko hrano hitro umažejo.

Temp. občutljivost: aklimatizirane živali niso prehudo občutljive na mraz, vendar v njihovem zatočišču pozimi ne sme zmrzovati. Še bolje pa se počutijo, če jim ga ogrevamo.

Prednosti: so prekrasni, igrivi, zanimivi ter zelo atraktivni, kar se tiče videza in vedenja. Privrženi so lastniku, v ujetništvu vzgojeni mladiči so skrajno zaupljivi.

Slabosti: potrebujejo zahtevno prehrano, ter imajo tekoče iztrebke. Njihov glas je vreščeč in pogosto nenapovedano in dolgo kričijo. Določene vrste slabo prenašajo hladno celinsko podnebje. Nasploh so težko dostopni na tržišču, v Sloveniji zaenkrat še ni resnega rejca, ki bi se intenzivno ukvarjal z vzrejo več vrst lorijev.