jaz in moji pernati prijatelji

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem ljubiteljica živali, vendar od kar sem dobila lani za uspešno končano maturo že dolgo pričakovanega agapornisa personato z imenom Poncho, sem se popolnoma zaljubila v papige vseh vrst. Prej sem zmeraj imela najrajši mucke in psičke, sedaj pa sem obsedena z pernatimi prijatelji. Doma imam trenutno mojega Ponchota( ki bo avgusta star 1 leto in se zadnja dva tedna kaže, da je po vsej verjetnosti Ponchika) in 4 male navihančke skobčevke, ki bodo v petek stare od 7 do 8 tednov in so ročno hranjene z moje strani. Na žalost jih ne smem imeti v isti sobi, ker je moj cartek Poncho zeloooooo ljubosumen na male puhece, ki si neprestanoma želijo moje družbe. V zadnjih dneh se komaj Poncho pusti božati, čeprav je ročno hranjen agapornis. Prej je zmeraj bil na rami in glavi, vendar smo vsi doma morali paziti, da te ni kljunil, ker te kljune do krvi. V zadnjih dneh pa si je začel iz časopisa delati enakomerne trakce, ki si jih nosi v eno škatljo od čevljev. Tej škatli se nihče ne sme niti približati na pol metra je res pravi hudiček. Zadnji teden od kar si dela ˝gnezdo˝ se tudi pusti meni božati. To pa zgleda tako, da v večini razpre krila in spušča smešne glasove. Se pravi, da se z mojo roko pari ampak je res fajn, da ga vsaj pobožamo lahko. Priložnost za ročno hraniti skobčevke pa sem dobila, ker ima moja teta dve leti doma dve skobčevki z imenom Koki in Kika. Ker sem si jaz želela res vsaj enkrat sama gor spraviti nekega ptička, sem jih odvzela pri 10 dneh iz gnezda. Seveda sem prej ves čas ko so bila jajčka izvaljena in sem čakala 10 nestrpnih dni, da pridejo mali puheci pod moje okrilje, sem preštudirala vse kar je potrebno za ročno hranjene. Prvih par dni me je bilo zelo strah da mi kateri ne bi poginil, saj si tega res ne bi oprostila. Tako sem dala vse od sebe in jih po cele dneve gledala v inkubator, če vsi vredu dihajo in je vse ok. Seveda jim je bilo fajn toplo in tudi spali so kot da so mrtvi. Ko sem to prvič videla se mi je srce vstavilo, ker spijo na trebuščku z iztegnjenimi nogami in res zgledajo kot da so poginili. Vendar so popolni ti mali puheci. Sedaj so pa že pravi navihančki. V kletki sploh niso radi, ker sem jih jaz preveč razvadila in jih imam cele dneve zunaj. Če grem iz sobe je par minut tako drenje da je joj. Ko pa se vrnem pa vsi na mene in me lupčkajo(sploh en je obseden za lupčkanje), pucajo, hodijo po meni gor in dol, seveda me tudi pokakajo, ter z največjim veseljem spijo pri meni pod mojimi lasmi. V petek sem enega samčka z imenom Chili že oddala novemu lastniku. Zvečer pa 4 ure nisem mogla zaspati, ker mi je bilo tako hudo. Vendar žal ne morem vseh obdržati doma, Chili pa je takoj užival v novem domu, saj mi je njegov novi lastnik takoj ko je prišel domov poslal slikice, kako Chili vsem v novem domu skače po rami in z veseljem deli lupčke. Nekoč imam željo, da bi se prav ukvarjala s parimi ptički in ročno vzgajala njihove mladičke. Vendar bi imela te ptičke kot hišne ljubljenčke in ne ptičke,ki pač imajo mladičke, da se jih potem odvzame staršem. S papigami se je res potrebno ukvarjati in jaz imam z njimi največ veselja. So res popolna bitja s katerimi ti nikdar ni dolgčas

Lp, Sanela

Uf, izčrpen opis.

Lepo je, ko se ptički navadijo na svojega lastnika. Zna biti pa tudi nerodno, ko lastnika ni. Kako pa potem, ko imaš šolo, predvidevam pa, da greš letos na faks? Kako pa izgledajo tvoje počitnice, ko greš na morje itd.?

Jaz hodim že sedaj na faks. Sedaj ko so ptički že res stari 7-8 tednov ni več problema. Prve tri tedne pa imam srečo, da še živi babica z nami in ko sem imela obvezne vaje sem res morala na faks za okrog 4 ure in mi je takrat babica, ki je enako navdušena kot jaz nad ptički jih nahranila. Moj agapornis pa ne more brez mene, tako da včasih gre z mano kam za par dni(naprimer k fantu). Imam potovalno torbico za morskega prašička za avto in pot in mu sploh ni problema. Z veseljem gre v njo in pleza sem pa tja po njej in tudi hrano,vodo in igračke ima noter. Seveda še zraven vzamem kletko. Poleti za morje pa tudi nisem več kot 4-5 dni z doma, takrat pa babica za vse poskrbi. Vendar sem jaz večji problem kot moj Poncho, ker ga te že res pogrešam in ko pridem nazaj obadva grulima ne samo Poncho

Aha, no potem pa sem malo pobrkljal leta.

No, saj zato pa so babice, da pomirkajo kdaj pa kdaj.

Pa jaz imam srečo da imam tako super babico vsaki dan pride k meni v sobo, če si lahko odnese malo Ponchota k sebi in seveda gre Poncho z veseljem z njo na njeni roki, ker jo zelo rad jezi (pri njej si namreč dela gnezdo in ji ves časopisni večer pomeče na tla)

Tako tukaj pa še slikici mojih navihančkov...

In še nekaj slikic...

Čudovite slikice!

Hvala! ptički so še pa neskončno bolj čudoviti, kot pa so na slikicah

Zadnja slike je zelo posrečena!

Na računalniku imam vsega skupaj okrog 800-1000 slik mojih pernatih navihančkov in je dosti posrečenih slik

Iiiiiiii, kolk so luštni :-) Kar imela bi jih :-)

zabiica_Eratoo je napisal/a:In še nekaj slikic...

Teh pa ne vidim :-(