Miselnost kupcev pernatih prijateljev

Že dolgo časa me muči ta miselnost predragih sodržavljanov Slovencev. Vsakič, ko sem dal oglas prodam ptico po simbolični ceni ali pa menjam ptico za kilo semena ni nihče poklical. Sreča da so se našli vsaj taki ki so se javili na oglas podarim ptico. Me pa zelo muči ta miselnost, ko grejo naši vrli sodržavljani raje po ptice ki so 3x dražje v ZOO trgovino, kot da bi kupili od nas ki smo kakega mladička sami vzgojili, kot da bi bila bojazen da bomo domači rejci iznenada obogateli. Pdobna situacija je tudi v akvaristiki in kdor uspe zaslužiti za stroške je lahko že kar srečen, če pa mu kak euro celo ostane, je pa že za zapisati v knjigo spominov. Če ima še kdo podobne izkušnje dobrodošel.

Problem vidim v komunikaciji med iskalci in ponudniki malih žival. Ljudje se odločajo na hitro,
nepremišljeno, zaletavo. To se ne dogaja samo pri pticah ali ribah, ampak tudi na drugih področjih.
Dobro poznam problematiko psov, ker sem bil dolga leta član pasemskega kluba.
Ljudje se ponavadi na pobudo otrok odločijo in nato mrzlično iščejo psa.
Pot jih pripelje ponavadi do preprodajalcev, kjer dobijo neustrezne živalce, ponavadi še brez ustreznih
veterinarskih in kinoloških dokumentov. Taisti spregledajo vsa opozorila posameznih pasemskih klubov in prijave domačih slovenskih legel, v glasilu Kinolog in oglasih.

Naš forum, ne premore dovoj potencialnih odjemalcev posamezne vrste ptice, da bi bil oglas
predstavljen širši populaciji ljubiteljev ptic.
Ravno zato, zagovarjam organizirano in kvalitetno-rodovniško vzrejo ptic, ki bi ustrezala vsem strokovnim
kriterijem. Take ptice je potem mnogo lažje predstaviti in plasirati na namenskih razstavah in sejmih,
kjer vedno mrgoli potencialnih opazovalcev in kupcev.

Lepo povedano Alojzij. Problem se pri rejcih z večjim številom ptic, ki hodijo na rastave ne kaže v takem obsegu. Je pa problem pri takih kot sem jaz in meni podobni, ki imamo čistokrvni par, ki proizvaja čudovite mladiče, ki bi bili za rastavo in so tudi obročkani, samo ker ni prostora za večje število parov, da bi se stroški obročkov in rastav vsaj delno povrnili, smo v začaranem krogu.Z 4 pticami se ne splača hoditi na rastavo in 12 - 14 mladičev na leto. Tu pa se potem pojavi problem ker število je kar lepo na koncu leta, ne pokrije pa niti hrano. Da bi jih pa držal je pa premajhen prostor za tako število.

Miki, popolnoma razumem in vidim tvoj problem. Na tvojem mestu, bi si jaz omislil bolj zahtevno vrsto, ki
je ravno zaradi zahtevnosti iskana ali pa tudi obstoječo vrsto, v novejših bolj redkih recesivnih mutacijah.
Pri agapornisih so skoraj enake barve in zakonitosti dedovanja, kakor pri skobčevkah.

Mogoče bi ponovno poiskusil z gould amadinami v modri barvi in belimi prsmi, za katere sem prepričan, da
bi bile oddane še preden bi dobile dokončno barvo.

Mam višjo silo nad sabo, ki je izbrala Agapornise čeprav so glasnejši in večji razgrajači od exot. Jaz pa jih že kar malo pogrešam. Z amadinci ni bilo nikoli problema za oddajo pa čeprav niso bili neke posebne mutacije. Za diamante je pa tudi bilo povpraševanja. Problem so bile samo zebrice pa se je tudi vedno kdo znašel. Tako to je ko živiš v bloku in žena postavlja pogoje kaj bo v dnevni sobi

Glede prodaje bi se tudi jaz strinjal, da je doma nemogoče prodati kakega ptiča. Miki glede razstav se ne bi strinjal, da so prevelik strošek, mogoče je dovolj če sodeluješ na društveni in potem na državni razstavi. Ker ponavadi na društveni, državni razstavi in tudi ostalih razstavah prireditelj omogoči prodajo ptic na razstavnem prostoru in se potem tam prodajo mlade ptice ki so naprodaj in se potem pokrijejo stroški. Veliko pa je tudi zamenjav ptic na teh razstavah. Iz lastnih izkušenj vem da na te razstave pride kar lepo število obiskovalcev in si tam narediš dobro ime in te potem potencialni kupci sami iščejo. Tudi jaz sem imel na začetku problem z prodajo ptic, vendar sem začel hranit ptice tudi ročno, kar mogoče zahteva več časa, vendar povem da ptice ki so ročno hranjenje se lažje prodajajo in tudi za večjo ceno. Primer: ko ti pride družina ali kak potencialni kupec po papigo, in potem lahko to papigo ki je ročno hranjena kar na svoji roki pokažeš kupcu in da se ne bo ustrašila ljudi, je že skoraj prodana.

Kot si sam ugotovil so agapornisi glasnejši in večji razgrajači, in mogoče za to niso primerni za stanovanja v mestu od koder prihajaš in zato jih težje prodaš. Vem ,ker tudi jaz imam kar nekaj parov agapornisev in jih na vasi ni težko prodat, samo morajo biti lepih barv. Kot veš izbirajo tudi oči. Tako pri nimfah ki jih gojim pretežno, tudi kupci otroci nočejo normalnih sivih barv, ampak rumene, bele, perlaste različne mutacije, katere so lepše videt na oko.

Prekmurjepapige, imaš meni podobna stališča, če že ne identična. Pravilno si ugotovil,
da je potrebno izbrati zanimivo vrsto ptic, v za oko všečnih barvah, se pokazati okolju in ustvariti ime.
Lahko se pohvalim, da sem še v bivši skupni državi, vse razpoložljive ptice prodal za med.
Ljudje so se pripeljali z vlakom po več sto kilometrov, pošiljali denar telegramsko za rezervacije,
s tem da me mnogi sploh niso osebno poznali. Vzrok za to je bilo samo ime ali reklama , ki sem si ga ustvaril
z osvojenimi medaljami na državnih in mednarodnih prvenstvih.

Seveda, moram priznati, da so sedanje razmere na tem področju drugačne in morda neprimerljive.

Čeprav je tema v forumu pernati prijatelji je sama tema namenjena ne le pernatim prijateljem, temveč našim hobijem nasplošno. Kot dolgoletni akvarist sem se začel ukvarjati z pri nas redkimi ribami in za tiste čase nenormalno dragimi, pa naraščaj nisem uspel spraviti v promet niti po simbolični ceni. Nekdo bo rekel napačen pristop, neznanje trženja, jaz pa temu pravim napačna in premala država da bi v njej lahko s tem uspel. Pri nas na Kodeljevem je bila zelo znana akvaristična trgovina Modra Beta in po smrti šefa je po neizprosni borbi za preživetje kljub dobremu imenu morala zapreti vrata. Danes pri nas prevladujejo Zoo marketi in ljudem je vseeno za nas male ljubitelje ptic, ko si zahočejo žival, se zapeljejo v BTC in stvar je rešena. To da rastava pokrije stroške že s pticami ki jih na rastavo prineseš je res. Toda to je pa tudi vse. Pokriješ stroške rastave in spoznaš kakega večjega rejca, vendar za druženje ne potrebuješ sodelovanja če nisi resen rejec, temveč samo član društva kot ljubitelj in slučajno imaš naraščaj, ker pač nimaš živali samo za to da so v kletki in jejo ter spijo. Vsi dobro vemo koliko stane hrana za ptice, koliko stanejo dodatki, koliko časa posvetimo hranjenju in čiščenju zato cenimo naše ptice z drugačnimi očmi kot potencialni kupci, ki pa nas včasih dobesedno ponižujejo in zaničujejo. Na žalost živimo v zelo surovih časih in kdor ne sprejema pernate prijatelje kot lastni hobi, bolje da jih sploh nima, saj v večini primerov veliko število ptic pomeni velik strošek, ki pa se težko povrne če nisi vsaj Evropsko poznan.

Še nekaj posnetkov kako pride do viška o katerem se v tej temi pogovarjamo.
Pri pticah pa so problemi nastali na podoben način, saj če imajo dobro počutje in dobre pogoje, narava v večini primerov poskbi tako kot je prav in potem nastane tema kot je ta.

Na koncu je bil akvarij z opremo in ribami vreden vsega 150 eur in sem porabil skoraj 2 meseca oglaševanja da sem našel kupca.

Pri tej tematiki se mi zdi pomembno poudariti, da bomo laže prodali ptice z odličnim pedigrejem in dobrimii referencami. Ne eno ne drugo pa ni možno, če ne bomo s pticami tekmovali na različnih nivojih (društvena, regijska, državna, medržavna in mednarodna tekmovanja) in s tem skrbeli za (kvalitetno) rast ptic in lasten (tekmovalni) razvoj.

Kvaliteto ptice se običajno določi z ocenjevanjem na tekmovanjih. Ptica dobi oceno od ocenjevalca (sodnika), ki ga določi organizator, ki pa s svojimi pticami ne sme tekmovati v kategoriji, ki jo ocenjuje. Strogo pravilo je, da nihče ne sme ocenjevati svojih ptic, ker je pri tem pristranski. Nihče na svojih pticah ne vidi skritih in odkritih (vidnih) napak, ker jih enostavno ne vidi ali jih noče videti.

Na podlagi referenc (zmag ptic s pedigrejem) na tekmovanjih lahko lastnik veliko laže proda svoj vsakoletni "pridelek". Spomnim se gojitelja z južne Primorske, ki je na državnih tekmovanjih zaradi nekaj prvih mest prodal štirideset in več ptic, in to vse za samce. Če ga je bodoči lastnik vprašal, ali je ptica, ki mu je všeč samec, je dobil odgovor: "Seveda". Ta "samček" (kanarček) pa ni nikoli zapel, ker pač samice ne pojejo. Poleg tega pa je na račun referenc ta gojitelj z lahkoto prodal kvalitetno sporne (slabe) ptice. Zaradi tega je bilo med kupci precej jeze, do naslednje razstave pa je bilo še leto dni časa in še destinacija se je zamenjala. Marsikomu se je dotlej jeza zaradi spodletelega nakupa ohladila.

Da me ne bi kdo držal za besedo, ne bom novačil kandidatov za člane društev za varstvo in vzgojo ptic, ki jih je v Sloveniji skoraj štirideset. Dejstvo je, da je laže postati vrhunski gojitelj s pticami s pedigrejem, če se bomo z gojenjem ukvarjali v ustrezni asociaciji. Posameznikom s papigami, ki jih sami dohranjujejo, sicer lahko uspe velik denarni izplen, vendar je ta dejavnost usmerjena izključno v udomačitev in prilagoditev človeku. Za te ptice ne moremo trditi, da so kvalitetne v smislu tekmovalnih kriterijev, temveč, da so kvalitetno udomačene. Lahko so sicer od kvalitetnih staršev, vendar so samo njihovi potomci. Veliko gojiteljev se je že uštelo, ker je menilo, da bodo z nakupom kvalitetnih primerkov zagotovo dobili kvalitetne ptice, ker so bili takšni njihovi starši. Zavedati se tudi moramo, da je ptica od rojstva do vrhunske kvalitete v tekmovalnem smislu podvržena številnim preizkušnjam in vplivom (največkrat negativnim) okolja.

Člani foruma, ki gravitirajo na Grosuplje, imajo lepo priložnost, da prodajo ali zamenjajo "odvečne" primerke na sejmu. Tudi v nekaterih drugih regijah ob podobnih priložnostih gojitelji občasno ponujajo svoje ljubljenčke za prodajo. Sicer pa velja, da je ptice najlažje prodati na omenjenih tekmovanjih v jesenskem terminu. Spomladi je ponudba skromnejša in manj kvalitetna.

Člani foruma, ki gravitirajo na Grosuplje, imajo lepo priložnost, da prodajo ali zamenjajo "odvečne" primerke na sejmu. Tudi v nekaterih drugih regijah ob podobnih priložnostih gojitelji občasno ponujajo svoje ljubljenčke za prodajo. Sicer pa velja, da je ptice najlažje prodati na omenjenih tekmovanjih v jesenskem terminu. Spomladi je ponudba skromnejša in manj kvalitetna.

Za nekoga ki ima kvalitetne ptice i hodi po rastavah je Grosuplje kar malo ponižujoče, čeprav je bolje kot nič. Kolega je pripeljal kanarčka z oceno 91 točk, postavil ceno 15 eur pa pride rejec in mu ponudi 7. Vse lepo in prav, saj vsak stremi k temu da kupi dobro ptico za čim manj denarja, zanimivo pa je, da ko pa pridejo v Italijo ali Avstrijo pa ni težko odšteti za podobno ptico tudi od 50 pa do preko 100 eur in brez zbijanja cene, saj se zavedajo da jim tam to ne bo šlo skozi. Zame osebno več pomeni človek ki bo lepo skrbel za ptico, ki jo dobi pri meni največkrat zastonj, kot 7 ponižujočih eurov v Grosupljem kjer imam še strošek z gorivom. Tako da vse skupaj le ni tako kot se ponekot opisuje. Tudi naše rastave ne rešujejo ravno problema kot se opisuje, saj dominirajo izkušeni stari rejci ki imajo še iz prejšnjih časov renome in seveda tudi dovolj veliko zbirko.
Ker je tema zelo široka, dobrodošli vsi z svojimi izkušnjami o tej temi, morda pa le komu pomaga na poti oddaje svojega viška.