Je kakadu v letu 2016 še z vami?

Pozdravljeni vsi uporabniki tega foruma. Slučajno sem naletela nanj, ko sem iskala informacije o kakadujih. Čeprav ni nihče od vas že dolgo nič napisal, me zanima, če ima še vedno kdo od vas tega ćlana družine.

Lep pozdrav vsem.

Zdravo,
pa ne samo enega kar trije mi krajsajo cas..... hahaha
Ce mene uprasate so to najlepse papige tega svet

Ojla,
a tri imate? A te goffino, kot sem razbrala iz prejšnjih pogovorov? Bi rekla, da vam res ne more biti dolgčas, sploh, če jih nimate v kletki..

Ja res je goffino kakadujcki so tile moji navihančki
no dva sta sicer par tako da sta v voljeri moja lizka( samicka rocno hranjena) je pa povsod z mano in niti sekunde ni namiru.... ja je pestro
Upam pa da se se kdo oglasi ki ima doma kakaduje da malo izmenjamo izskusnje
Lp. Jakob

Kaj par ste kupili od vzrediteljev in ta par je potem imel mladička - Lizko? Ali povsod pomeni, da je z vami, ko jeste, kuhate, pospravljate, greste na wc, se greste tuširat, se vozi v avtu z vami, gre v trgovino, na kavo z vami, na vrt, na morje, spi v postelji....?

Ja... najprej sem kupil mladicka in me je sama vrsta papige tako navdusila da ko se je ponudila priloznost in sem kupil se starsa(par).
Ja ko sem napisal da gre vse povsod z mano sem mislil po hisi..... tudi spi pri meni sicer na stojalu vendar je zjutraj ko se zbudim ponavadi v postelji
Lp.

Hihihihi o ti crtek ti....Kako je pa s kakci? Jih je navajen spuščati približno na ista mesta (npr. na stojalu) ali so povsod po hiši? Ali tudi leti, ga imate kdaj tudi zunaj? Kako se pa kaj obnaša do obiskov oziroma do ljudi ki ga hočejo pobožati?
Pozdravček.

Zdravo,
ja kakci.... ima neka svoja mesta npr. stojalo, stopniščna ograja in to je to redko kdaj se pokaka kje drugje... ja nekajkrat je že bila zunaj vendar me je preveč strah da bi odletela predaleč in se potem izgubila.... ja ostali pa hm.. midva se super razumeva druge družinske člane nima najraje mislim se jih ne boji vendar jih ponavadi ugrizne če jo želijo pobožati, kadar pa imamo obiske je sprava zelo sramežljiva in se boji potem pa kmalu opazi kaj zanimivega kot so uhani ali verižice takrat se je ne znebiš zlepa
lp.

Ena gospa si je takole opremila svoja kakaduja, da ji ne pobegneta, kadar gredo pohajat:
4d.rtvslo.si/arhiv/o-zivalih-in-ljudeh/174346028

Nimam izkušenj tukaj, pa ne vem, če se bo direktno odprlo, drugače bo treba kopirat. Tudi kakšno slikco bi rada dodala, pa je treba imet album, za katerega sem že zaprosila. Ali je pač kakšna drugačna možnost dodajanja slik.

PS: ja s celim naslovom mi niti ne pusti poslati, probam še 1x

Ja, s kopiranjem bo šlo, tudi brez h-jev...

Kako pa kaj starša - ali tudi letita, verjetno pa sta bolj vajena eden drugega kot pa ljudi. Sta imela še kakšen jajček? Menda imajo kakaduji v ujetništvu probleme z valjenjem...
LP

Lotti, a vi imate tudi kakaduja?

Tole je naš inteligentni lepotec Keko. Žal je umrl 11. novembra lani. Bil je član naše družine. Hudo je, tudi zdaj jočem...

Ojej, verjamem, da vam je hudo....
Lahko poveste, koliko let je imel?

Imel je samo 18 let.

Partner, ki je v invalidskem pokoju, si je zamislil, da bi imel psa, da bi mu delal družbo, kadar sem jaz v službi. In to ne kateregakoli psa, ampak bernardinca. Odločno sem bila proti, saj je partner velikokrat po bolnicah, pa še v stanovanju živimo. Da ga malo pomirim, sem mu rekla, da mu kupim papigo, saj jih je vedno šel ogovarjat in čohat v PET trgovine kjerkoli sva že bila. Prehitel me je, na netu dobil oglas, in šel v Prekmurje.
Nazaj je prišel ves krvav po desni strani glave, na eni roki bel ptič, v drugi pa vrečka s semeni. Izvedela sem, da je kakadu Keko, sam pa se mi je predstavil tako, da je pojedel nekaj semen iz moje roke, potem pa me je še močno s kljunom zagrabil za brado.
Potem sem še izvedela, da je živel je pri enem gospodu 12 let, potem pa 3 leta pri njegovem sinu in družini, ker je ta gospod umrl. Papirjev ni imel nobenih, obročka tudi ne. To je bilo vse za prvi dan oziroma večer 27. 9. 2012. (Čez 2 leti smo šli k njim na obisk in izvedeli malo več)

Krvi takrat sicer ni bilo, se je pa pojavil velik strah, da bi mi med spanjem lahko naredil kaj hudega na obrazu, očeh, saj se je vselil v spalnico na posteljo. Kletka je namreč 1. noč ostala v avtu, jaz pa sem se preselila za 4 mesece v drugo spalnico, ker je šel v napad na vsakogar, ki se je pojavil na vratih sobe, tudi name in ugriznil me je, kadar me je le mogel, do krvi. Vsi prsti na roki so bili poviti, nohti preluknjani, rane na stegnu, na zadnjici, na prstih na nogi... Menda je bolelo, se ne spomnim več, ker so mi kasnejši lepi trenutki bolj ostali v spominu.
Kletko smo sicer kasneje prinesli v stanovanje, vendar Keko v njej ni bil niti 1 uro.
Zelo rad je grizel vse, kar je iz mehkejšega lesa, no tudi pri tršem se ni ustavil. Lotil se je postelje, omar, polic, okvirjev slik, podbojev, iz rjuh in brisač je delal čipke (beri luknja pri luknji).
Počasi, skozi igro sva se spoprijateljila in postala največja prijatelja, kljub temu, da se je začela tudi vzgoja o lepem vedenju. V 3 letih je postal pravi fant od fare.
Ni letel, (ni imel porezanih kril) in se je povsod sprehajal sam oziroma na naši roki ali ramenu. Najraje pa se je vozil z avtom. Od samega veselja se je smejal, žvižgal, pel. Zelo rad je tudi čepel na vrtni ograji pred blokom in na stojalu na balkonu.





Sem se kar razpisala z odgovorom na kratko vprašanje, a ne...

Zelo lepo,
ja verjetno je bil v šoku, zato pa je napadal vse okoli sebe... namreč ko se ptič enkrat naveže na nekega človeka in z njim preživi 12 let (kar ni malo) se stežka naveže na drugega in pogosto celo padejo v depresijo...
Je pa največje pohvale vredno da ste z njim ustrajali, veliko ljudi bi obupalo in ga prodali naprej bogi ptiček pa bi bil samo še bolj, in bolj zmeden.
Zanimiva zgodba...
Ali mogoče veste zakaj je umrl, ker če ni imel papirjev in obročka se zna zgoditi da je bil starejši kot pa vam je bilo rečeno?
lp. jakob

Hja, želite, da vam odgovorim na kratko, ali napišem celo zgodbo kako sem prišla do nekaterih zaključkov?

Vaša odločitev

Lotti, mislim, da bodo vaše izkušnje prišle marsikomu prav. Imate očitno bogate izkušnje in ste zmožni veliko potrpežljivosti in ljubezni do ptic. Škoda, da ste šele pred kratkim odkrili ta forum. Če ste pri volji, kar napišite vaša opažanja.

O, hvala za vzpodbudo in prijazno povabilo.
Sem že hotela napisati, preden me kdo "zbrca" s tega foruma, zakaj in kako sem sploh pristala tu. Pa bom o tem pozneje.

Ko je M. (partner) klical prodajalca, mu je bilo rečeno, da ptička občasno spuščajo tudi iz kletke in da hodi okoli po vrtu in to je bilo odločilno, da se je odpravil na pot, da to preveri tudi v živo, saj je bil že od vsega začetka odločen, da njegova ptica ne bo živela v kletki, če jo bo kadarkoli imel. Ko je prišel tja, so ga iz kletke vzeli z metlo!!!, ko ga je pa še ugriznil, so ga 2x vprašali, če ga želi res vzeti.
Čez mesec ali dva sem poklicala, da bi izvedela kaj več kako delati s Kekotom, kako in s čim so ga še hranili, če bi se dalo dobiti kakršenkoli papir in podobno, saj nismo imeli nikakršnih izkušenj, pa me je gospod čisto na kratko odpravil z besedami, da nima nič, da je imel njegov oče, da ne ve nič in je odložil.
Čez dobro leto in pol smo se odpravljali na Hrvaško na morje in na Blatno jezero, zato smo Kekota čipirali in naredili papirje za tujino. Na poti na Madžarsko smo se odločili, da obiščemo tudi prejšnje lastnike. M. je pozabil katera hiša je prava, smo na cesti malo spraševali. 2. gospa, ob kateri smo odprli šipo in začeli razlagati koga bi želeli najti, je malo bolj pogledala v avto in rekla vsa nasmejana: Ooooo, to je pa naš Keko!!!. Povabila nas je k sebi in povedala, da je njen pokojni mož imel okoli 100 različnih ptic, ki jih je kupil ali pa menjal z drugimi. Bil je nekakšen zbiratelj ptic. Ime sta imeli le dve ptici: Keko in še ena. Kekota naj bi dobil nekje s Hrvaške, ne spomnim se, ali je povedala, če je bil še mladiček. Pokazala nam je dvorišče in zimske prostore (kjer naj bi bile včasih kletke).
Keko se je na obisku obnašal podobno kot povsod drugje, ni pokazal niti pretiranega veselja niti strahu. Šel je tudi k gospe, plezal po njej, zanimiva je bila verižica, prstan, ni je ugriznil. Dala nam je še moževo knjižico o skrbi za kakaduje, žal je v nemščini.


Od nje smo odšli k njenemu sinu, kateri nam je Kekota prodal. Na dvorišču smo vprašali, če smo prišli prav in še preden smo stopili iz avta, nas je njegov tast, ko je Kekota zagledal, najprej vprašal: Kaj ste ga pripelali nazaj?
Zbrala se je cela družina in gledali so ga kot 9. čudo in kot da ni nikoli bil pri njih, saj je vsem šel na roko in na koleno in ni nobenega ugriznil. Prijeti ga ni želel edino gospod, ki ga je prodal. Zgledalo je, da se ga boji in da je že imel bližnje srečanje z njim, čeprav ni nihče nič rekel o tem.
Čeprav vsi zelo prijazni, so povedali samo, da je Keko pri njih bil večinoma v kletki, tašča ga je včasih vzela s sabo na vrt, prodali pa so ga samo zato ker je veliko kričal in ga je bilo slišati čez pol vasi. Jaz osebno mislim, da je kričal, ker je okusil kako je zunaj kletke in je hotel s tem povedati, da bi šel iz kletke.
Kasneje smo šli še na veselico in je bil seveda Keko, kot povsod, center pozornosti, in je čepel na rami tudi njihovima dekletoma in zgledalo je, da bi ga najraje kar obdržali.


Do tega obiska sem si s pomočjo vsega kar sem prebrala o kakadujih sama ustvarila eno zgodbo: „1.lastnik je imel najraje Kekota od vseh svojih ptic in, tako kot mi, v stanovanju, spuščenega, vedno je bil z njim, imeli so otroke s katerimi se je veliko družil, saj je znal reči Keko, pa-pa, mama, se smejati (vse to z otroškim glasom), cviliti kot otroci, ko so med igro na kupu, peti z nami, ko smo peli. Pa tudi kašljal je, se pravi da je lastnik verjetno kašljal zaradi tobaka ali kaj podobnega, pa žvižgal je. Nisem razmišljala, da bi bil starejši, kot so povedali, saj so menda kakaduji učljivi govora prvih nekaj let.
Ko je 1.lastnik umrl in je šel k 2., je ptiček doživel stres. Tam z njim niso prav lepo ravnali. Verjetno so ga brcali, saj se je vedno zaganjal in grizel v noge, predvsem obute v močnejše čevlje in na sploh grizel. Ampak metle se pa ni bal, ker mu je pomagala na prosto.“

Po tem obisku sem razmišljala drugače:
Pri nas je mogoče grizel iz navade oz. Kadar se je čutil ogroženega ali pa se je v spalnici počutil gospodar, oziroma je zanj bila to kletka in varen dom, poleg tega je branil svojega zaščitnika M., saj je šel v napad na vsakega, ki je prišel na vrata spalnice, vključno z mano. To je počasi opustil, vendar je bil še vedno nemiren in smo ga s težavo držali, če je bil kakšen tujec v hiši. Je pa  še vedno šel v napad, kadar je kdo prišel skozi vhodna vrata v stanovanje, oziroma že, ko je pozvonil. V zadnjem času je branil mene, postal je nemiren in se prestopal z ene nogice na drugo, če je videl da se mi je kdo močno približal ali se dotaknil, če me je kdo zakrival pred njegovim vidnim poljem, če sva se z M. kregala, naju je glasno miril s posebnim kričanjem aaaaaaaa...  Zunaj je bil miren, k nekaterim je šel sam od sebe, k nekaterim smo ga dali mi in je tam ostal, vendar smo bili v pripravljenosti, da ga hitro primemo, če bi hotel ugrizniti, nekaterih pa se je bal že, če so se nam približali, predvsem 10, 12 letnih fantov in je začel plezati po nas in se umikati. Predvsem pa mislim, da je čutil kdo se ga boji in tiste je vedno napadal. Veliko pa se jih ga je balo, ker so slišali in videli kako je na začetku obdelal mene in M. Veliko jih je reklo, da bi ga kar stran dali ali pa vrat zavili, če bi bil njihov.
Otroke je vedno zaslišal že od daleč, prej kot mi in je kar oživel ter se začel z njimi pogovarjati – ponavljal je vse kar je znal, vendar jih je raje spremljal od daleč kot pa, da so čisto blizu njega delali hitre nekontrolirane gibe, zato sem sklepala, da so se pri 1. lastniku otroci veliko igrali na dvorišču ali pa so se tam mimo vračali iz šole in se je potem tako naučil, kar je znal.

Zelo zanimiva in malce žalostna zgodba, ker se vašemu Keku v nekem obdobju ni preveč dobro godilo. Je pa imel potem srečo, da je dobil vas - boljših res ne bi mogel dobiti. A mogoče veste, zakaj je preminil?

Na našem forumu nas je premalo tako literalno osveščenih ljubiteljev ptic, ki bi znali tako doživeto predstaviti svoje zgodbe.
Vse pohvale in čestitke za vaš pozitivni odnos do živali ter frofesionalno delitev življenja z vašim kakadujem z nami.

Lepo
me pa zanima, ko pravite da ste ga imeli na rami vse povso tudi zunaj ni nikoli odletel?? Ker ce jaz svojo kakadujko spustim zunaj je nekaj casa pri meni potem pa zleti in ponavadi na kaksno visje mesto npr. streho, potem jo moram pa jaz spraviti dol ker si sama ne upa!!..

Naj se oglasi se kdo ki ima mogoce kaksno drugo vrsto kakaduja da vidimo kaksni so kaj karakterji, pravijo namrec da so lahko karakterji zelo raznoliki in zanimivi
Da delimo take ugodbe kot je ta, in se enkrat pohvala Lotti za obsezno napisano zgodbo
Lp.jakob

Si mislim, da je imel bolj nesrečo, da nas je srečal, saj bi drugače bil še živ.
Zelo težko mi bo pisati, zato je tudi toliko časa trajalo.
Tistega večera sva bila skupaj v kuhinji. Jaz sem čistila radič v pomivalnem koritu, Keko je bil dobra 2 m stran od mene na svojem precej novem stojalcu, ki pa ga, se mi zdi, ni maral preveč. V trenutku, v katerem sem pomislila, sem tudi dala iz glave, da je nekam miren in ni skočil na mojega očeta, ki se mu je nevarno približal, ko je nekaj šaril okoli mikrovalovke, ki je bila v neposredni bližini in kontroliral električno pečico, če je dovolj vroča za peko kruha. Ne spomnim se, ali je tudi mikrovalovko kaj vklapljal.
Skoraj v istem trenutku, ko sem končala z delom, mi je postalo vroče, pogledala sem Kekota in je imel odprt kljun, kot ponavadi, kadar mu je bilo poleti zelo vroče. Vzela sem ga na roko in nesla v kopalnico na lijak, kjer je ponavadi pil vodo izpod pipe. Ni ga zanimalo pa sva šla proti spalnici, ker je tam še hladneje, saj je imel še vedno odprt kljun. Roko sem položila na posteljo, da bo splezal dol, pa se je začel opotekati naprej in vedno bolj na kljun. Srček mu je razbijal z vso močjo. Takrat sem videla, da nekaj ni v redu. Hotela sem telefonirati M. Pa je ravno prišel skozi vrata. Prijel je Kekota, jaz pa sem poklicala Vet. Kastelica v Grosuplje. Spraševal me je če smo čistili s kakšnimi čistili, sprejali z osvežilci, pa da je zrak suh in ne vem kaj še in rekel, naj pokličem našega vet. Ker mora Keko pod kisik. Naša vet. Postaja nima kisikove komore. Kličem nazaj Kastelica in pravi, da je treba naredit intubacijo. Prosim, dajta se vidva zmenit med sabo, ko vesta kako in kaj. Takrat je Keko še trikrat na kratko zakričal, medtem, ko je proseče gledal s svojimi očkami: Pomagaj mi!
Umrl je M.na rokah in šele takrat smo zavedli, da imamo v hiši koncentrator kisika... Nisem hotela verjeti da je vse res, dajali smo mu kisik...Prišel je naš veterinar in samo še potrdil smrt.

Verjamem da vam je bilo hodo, še posebej ker ste bili z njim do samega konca. Sploh pa ne verjamem da bi bili vi kakor koli krivi za smrt ko pravite da je imel smolo ker ste ga vzeli k sebi... prepričan sem da je z vami prezivel zelo lep del svojega zivljenja... kaj pa bi bil lahko vzrok za tako hitro smrt nebi vedel, mogoce se kdo iz foruma oglasi ki ima kaj vec izkusen z veterino...
Lp.