agresivnost agapornisov

Imam eno vprašanje za malo izkusnejše rejce. Namreč dobil sem dva agapornisa Personate, ki sta ročno hranjena in sta postala agresivna in napadalna. Prva je samička ki je znesla prejšnji teden 1. jajček, drugi pa naj bi bil po opisu obnašanja samček. Upam da se nismo zmotili in morda pa uspe kak zarod, saj sta drugače zelo lepa. Če pa sta slučajno obe samički pa dobita sigurno še samčke. A je to normalno za ročno hranjene agapornise al sem dobil slučajno izjemi, ki pa nista pravilo.

Agapornisi se že tako težko prenašajo med seboj. V tvojem primeru vidim težavo ravno v ročnem hranjenju.
Ročno hranjene ptice so namenjenje samo za ljubljenčke. Pri morebitnem parjenju tovrstnih ptic pride do takih ali drugačnih težav, ker je ptica socializirana in navajena na človeka in ne na svoje vrstnike.
Agresija pride še bolj do izraza v obdobju parjenja.

Moje mnenje je, da morajo biti vse ptice, ki jih uporabljamo za nadaljni razplod, odhranjene od svojih staršev.
Iz podobnega razloga, že preko dvajset let ne uporabljam japonskih galebčkov za vzrejo gould amadin in
ostalih težavnejših eksotičnih ptic. Pokazalo se je namreč, da ptice, ki so jih vzrejali japonski galebčki tudi
sami kasneje niso ustrezno poskrbeli za svoje potomstvo.

Alojzij hvala za odgovor. Rad bi samo pojasnil da se agresija ne kaže med agapornisi, ampak je Lori agresiven in močno grize roke, ušesa, po vratu čeprav je bil v začetku baje pravi cartek, ki je celo znal izreči svoje ime. Samička je pa postala spolno zrela, naredila gnezdo, znesla jajček in sploh ne pride več na roko in se dobesedno nastavlja Loriju ki pa se zaenkrat še ne zmeni za samičko in še vedno hoče biti stalno zunaj kletke. Poanta zgodbe je ta, da je samička Slavčica podivjala in dobila materinski nagon, samček Lori pa je napadalen do ljudi in nepredvidljiv tako da je bil zamenjan za mojega mladička Fisherja ravni iz tega razloga.

Gospod Franci sedaj sem komaj zasledila vašo temo glede agresivnosti agapornisov. Mislim da sem že večkrat omenila to zadevo. Na žalost sama ne gojim agapornisov, vendar pa imam doma leto in pol starega agapornisa personato, ki je zelo podobna vaši samički-na Facebooku imam tudi album. Na začetku sem mislila, da je samček in je dobil ime Poncho. Ko pa je bila primerno spolno dozorela pa je začela kazati znake samičke. No, bistvo...je ročno hranjena in je že od prvega dneva pri meni doma prišla na ramo, roko, glavo, celo zobi so ji bili zanimivi...v glavnem popolni ročno hranjeni ptiček problem pa se je začel kazati postopoma. Vedno več časa je bila pri meni, vedno bolj je postajala agresivna do gole kože, kot ste tudi sami omenili. Prav do krvi je znala kljuniti in ni bilo prijetno, saj sem morala zmeraj paziti, da imam dolge rokave oblečene. Sedaj je zadeva že dosti boljša, saj se pusti pobožati (ko jo pobožaš se da v položaj za parjenje, dvigne repek in razpre krila), vendar pa je še zmeraj vseeno nepredvidljiva in zna včasih še kljuniti. Je pa zanimiva, saj si dela trakce iz papirja in si jih nosi v ˝njeno gnezdo˝, ki je ena kartonasta škatlica v dnevni sobi nihče pa se ne sme dotakniti njenega gnezda, ker te pa začne dobesedno pihati v roko in te močno napade. Večkrat sem že zasledila, da se ta agresija čeprav je agapornis ročno hranjen najbolj kaže pri personatah. Roseicollisi naj bi bili najbolj mili, sledijo jim fischeri, personate pa večinoma začnejo kljuvati. So pa pri vseh seveda izjeme. Vzroka pa nisem nikjer zasledila pravega. Meni se moja samička smili, ker je pravi cartek, ki se nonstop pari z roko... je pa znano, da samička agapornisa tudi pokaže veliko agresije do samčka, če ju ne daš čimprej skupaj. Sploh ročno hranjene samičke vzamejo svojega lastnika za partnerja in zelo slabo sprejmejo samčka. Zadnjič sem se menila z enim gospodom, ki je rekel, da mu je samička skoraj ubila ubogega samčka, ko ju je dal skupaj. Sama tudi ne smem imeti v isti sobi agapornisa in mojih skobčevk, ker je Ponchika zelo agresivna do njih in bi jih močno pokljuvala, če že ne ubila, saj ima zelo večji kljunček od skobčevk. Morem pa še povedati, da je zelo velika razlika, če je v kletki ali pa prosto spuščena. Če je v kletki se ti sama nastavi in se pusti neverjetno božati, ko pa je izven kletke pa je čisto druga zgodba. Niti malo strahu nima- še naša muca se je tako boji, da gre takoj iz sobe, če je spuščena, saj ji je že dala vetra.